Spoštovani kolegi in kolegice, člani in članice, zaposleni in zaposlene,
Danes prvega maja praznujemo delo, hkrati pa tudi pot, ki smo jo prehodili, da je delo danes takšno kot je.
Še pred nekaj leti je bila zdravstvena kartoteka debela mapa v arhivu, danes je dva klika stran, termini so se dogovarjali po telefonu, danes se naročaš preko aplikacije, informacije so “potovale” s papirjem in nogami, danes kot napisano klikneš, povlečeš, pošlješ. Elektronski kartoni, e-napotnice, video sestanki in posveti na daljavo. Digitalizacija nam je podarila hitrost, a hkrati odprla nova vprašanja. Odgovori na ta vprašanja niso vedno enostavni, pa čeprav sem prepričan, da jih sleherni med Vami že danes živijo. Vsak dan znova dokazujete, da je tehnologija lahko le orodje, bistvo pa še vedno tiči v pogovoru ob postelji, v roki na rami, v potrpežljivem poslušanju človeka medtem, ko se mu svet ruši.
Pred nami so stvari, ki jih še ne poznamo v celoti. Algoritmi, ki bodo pomagali brati izvide. Senzorji, ki bodo opozarjali, preden se zgodi padec. Roboti, ki bodo dvigovali bremena namesto Vaših hrbtov. Vse to prihaja in prišlo bo hitreje, kot si mislimo.
Ampak ena stvar se nikoli ne bo spremenila, ljudje bomo še vedno potrebovali sočloveka. Nobena aplikacija ne bo nadomestila topline, ki jo prinesete v prostor, ko vstopite k nekomu, ki je sam, ki je v stiski in potrebuje vašo pomoč.
Zato danes pišem za vse vas delavke in delavce, ki veste, da je poklic v zdravstvu in sociali veliko več kot le služba. Za vse mlade, ki šele začenjate svojo pot in vas včasih skrbi, ali boste zdržali in seveda za vse izkušene, ki učite naslednje generacije in skrbite, da bo nekdo v prihodnosti lahko skrbel za nas!
Zato iskrena hvala, da ste in ne pozabimo, da so bile vse naše pravice priborjene in ne podarjene, živel prvi maj, praznik dela!
Lep sindikalni pozdrav,
Predsednik, Vladimir Lazić